Parametri

Parametri, ki jih najpogosteje določamo oz. analiziramo v pitni vodi

Parametri, ki jih določamo v pitni vodi, so opredeljeni z dejavniki tveganja, ki lahko povzročijo zdravju škodljive posledice. Ti dejavniki pa so lahko: mikrobiološki, kemijski, fizikalni oziroma dejavniki, ki so v živilih, ali pa lastnosti ter stanje živila, ki lahko ogrožajo zdravje ljudi.

Mikrobiološki parametri

Mikrobiološko neskladnost ocenjujemo v povezavi z vrednostmi ostalih parametrov.

V kolikor ocenimo, da gre pri ugotovljeni bakteriološki neskladnosti za fekalno onesnaženje pitne vode, taka voda ogroža zdravje ljudi. Brez ustrezne priprave voda ni primerna za uporabo kot pitna voda. Upravljavec mora čim prej ugotoviti vzroke neskladnosti preskušanega parametra in izvesti ukrepe za odpravo. S pregledom celega sistema za oskrbo s pitno vodo mora preveriti njegovo stanje in ukrepati v skladu z ugotovitvami. Do ureditve ustreznih postopkov priprave vode oziroma odprave vzrokov neskladnosti je potrebno prekuhavanje pitne vode pri uporabi za pitje, kuhanje in pripravo hrane (ukrep omejitve). Upravljavec mora o ukrepu obvestiti porabnike in jim posredovati navodilo o prekuhavanju pitne vode.

Escherichia Coli

To so bakterije, ki so v velikem številu vedno prisotne v človeškem in živalskem blatu (feces) ter posledično v odplakah in vodah, ki so onesnažene s fekalijami (človeka, domačih in divjih živali). Prisotnost E. coli v pitni vodi zanesljivo dokazuje, da je bila voda fekalno onesnažena. Po Uredbi o pitni vodi (Ur. l. RS, št. 61/23) so bakterije E. coli uvrščene v Prilogo I, del A, med mikrobiološke parametre. Mejna vrednost za E. coli v pitni vodi je 0/100 ml.

Koliformne bakterije

Koliformne bakterije so skupina različnih bakterij, ki jih najdemo ne samo v blatu, ampak tudi v okolju. Če v vzorcu pitne vode nismo potrdili tudi prisotnosti E. coli in/ali enterokokov, jih ne moremo uporabljati kot pokazateljev fekalnega onesnaženja. Preskus je uporaben za presojo onesnaženja z večjimi količinami organskih in anorganskih snovi iz okolja, ustreznosti priprave vode, onesnaženja po pripravi vode, poškodovanosti ali napak v omrežju ipd. Po Uredbi o pitni vodi (Ur. l. RS, št. 61/23) so koliformne bakterije uvrščene v Prilogo I, del C, med indikatorske parametre. Mejna vrednost za koliformne bakterije je 0/100 ml.

Število kolonij pri 22 °C

S tem parametrom določamo število bakterij, ki so lahko v vodi prisotne kot normalna flora. Vsako nenadno povečanje števila teh bakterij je lahko zgodnji pokazatelj motenj kjerkoli v celotnem sistemu za oskrbo s pitno vodo. Temperatura 22 °C pomeni, pri kateri temperaturi smo jih v laboratoriju inkubirali oz. da gre predvsem za bakterije nefekalnega porekla. Po Uredbi o pitni vodi (Ur. l. RS, št. 61/23) je število kolonij pri 22 °C uvrščeno v Prilogo I, del C, med indikatorske parametre. Mejna vrednost za število kolonij pri 22 °C je po Uredbi o pitni vodi opredeljena kot”brez neobičajnih sprememb”.

Število kolonij pri 37 °C

S parametrom določamo število bakterij, ki, podobno kot število kolonij pri 22 °C, kaže na učinkovitost postopkov priprave vode, na razmnoževanje v omrežju zaradi zastojev ali povečane temperature, naknadni vdor bakterij v sistem itd. Podatek predstavlja izhodišče za oceno stanja celega sistema. V primerjavi s številom kolonij pri 22 °C nam število kolonij pri 37 °C pomaga pri oceni, ali bi lahko šlo tudi za bakterije fekalnega porekla. Po Uredbi o pitni vodi (Ur. l. RS, št. 61/23) je število kolonij pri 37 °C uvrščeno v Prilogo I, del C, med indikatorske parametre. Mejna vrednost za Število kolonij pri 37 °C je manj kot 100/ml.

Clostridium perfringens (vključno s sporami)

To so sporogene bakterije, ki so običajno prisotne v blatu, vendar v manjšem številu kot E. coli. Njihov izvor je lahko tudi v okolju. Spore prežive v vodi dolgo časa in so odporne na dezinfekcijska sredstva. Če jih najdemo skupaj z E. coli, ocenjujemo to kot svežo kontaminacijo, če so same ali z enterokoki brez E. coli, je onesnaženje staro in urgentno manj pomembno. V filtrirani vodi kažejo na napake v postopku filtracije. Iščemo jih v pitnih vodah, ki imajo stik s površinsko vodo. Po Uredbi o pitni vodi (Ur. l. RS, št. 61/23) je Clostridium perfringens (vključno s sporami) uvrščen v Prilogo I, del C, med indikatorske parametre. Določena mejna vrednost za Clostridium perfringens (vključno s sporami) v pitni vodi je: 0/100 ml.

Fizikalno-kemijski parametri

Dejavniki kemičnega tveganja so lahko v pitni vodi zaradi procesov v naravi, kot posledice človekovih posegov v okolje v poljedelstvu, živinoreji, industriji in zaradi nepravilnosti v tehnoloških postopkih. Ti dejavniki lahko povzročajo akutne kratkotrajne (alergične reakcije) ali pa kronične (dolgotrajne) in celo karcinogene vplive.

Kemični dejavniki so največkrat strupene snovi iz:

  • kmetijske dejavnosti (pesticidi, herbicidi, insekticidi, fungicidi, algicidi, nematocidi, arkacidi in podobni regulatorji rasti, umetna gnojila, nitrati, nitriti, antibiotiki).
  • industrijske dejavnosti – toksični elementi (težke kovine, azbest, svinec, arzen, živo srebro, kadmij, cianidi). Pojavijo se zaradi nepravilnega odlaganja in vplivov industrije. Z izpiranjem pronicajo v podtalnico.
  • kemikalij – sredstev za vzdrževanje vodovodnih objektov (maziva, olje, močna razkužila, barve, agresivna čistila, zaščitni premazi).
  • sredstev za kondicioniranje pitne vode (dezinficensi in njihovi stranski produkti: klor, kloramini, klorfenoli, trihalometani, flokulanti, koagulanti).

Električna prevodnost

Električna prevodnost pitne vode se na oskrbovalnem območju običajno ne spreminja, kot tudi ne vrsta in koncentracija prisotnih ionov. Če pri opazovanem viru pitne vode ali v pitni vodi na določenem oskrbovalnem območju ugotovimo nenadno spremembo električne prevodnosti, lahko sklepamo, da je prišlo npr. do mešanja vode iz drugega vodnega vira, do vdora onesnaženja ipd.

pH

S pH vrednostjo vode izražamo stopnjo kislosti oz. bazičnosti vode. PH 7 pomeni, da je voda nevtralna, pod to vrednostjo je kisla, nad to vrednostjo pa bazična. V večini naravnih vod je pH povezan z ravnotežjem ogljikovega dioksida, hidrogenkarbonata in karbonata in s tem tudi s trdoto vode (mehke vode imajo nižjo pH vrednost, trde vode pa višjo). Običajni pH v podzemnih vodah je med 6 in 8,5, pH limoninega soka je 2, jabolka 3, paradižnika 4, morske vode 8, nekaterih detergentov do 10, nekaterih čistil tudi do 12. Ekstremne vrednosti v pitni vodi so lahko posledica nezgod, napak v pripravi vode ali sproščanja iz materialov v stiku z vodo (npr. cementne cevi).

Vpliv koncentracije vodikovih ionov (pH vrednost) na zdravje ljudi je lahko posreden ali neposreden. Neposredna izpostavljenost ekstremno visokemu ali nizkemu pH povzroča draženje oči, sluznic in kože ter okvaro tkiva. Ekstremne vrednosti, ki bi povzročile take poškodbe (npr. pod 4 ali nad 11), v sistemih za oskrbo s pitno vodo niso običajne. Med posredne vplive štejemo povečanje korozije materialov v stiku z vodo z nizko pH vrednostjo; posledica korozije je lahko kontaminacija vode, sprememba okusa in videza ter tudi poškodbe na materialu. Zlasti pomembna je ustrezna pH vrednost pri pripravi vode za zagotavljanje učinkovite koagulacije in dezinfekcije. Za učinkovito dezinfekcijo vode s klorom naj bo pH manj kot 8.

Okus, vonj in barva

Okus, vonj in barva vode so organoleptični parametri, torej parametri, ki jih ugotavljamo s čutili. So ena prvih sprememb, ki jih porabniki sami zaznajo. Na sprejemljivost pitne vode vplivajo številni dejavniki. Sprejemljivost je odvisna od sposobnosti zaznave posameznega porabnika in kakovosti vode, na katero so v določenem okolju navajeni. Nanjo vplivajo različni socialni, okoljski in kulturni vidiki. Splošna zahteva je, da mora biti voda (okus, vonj, barva) sprejemljiva za večino porabnikov.

Trihalometani

V pitni vodi nastajajo kot stranski produkti dezinfekcije npr. s plinskim klorom, natrijevim ali kalcijevim hipokloritom pri reakcijah z naravno prisotnimi organskimi snovmi, ki so predvsem v površinskih vodah (npr. huminske in fulvinske kisline) in bromidnim ionom. Nastajanje THM je odvisno od vrste in koncentracije organskih snovi v surovi vodi, temperature in pH vrednosti. Odvisno je tudi od reakcijskega časa in zato koncentracija THM narašča vzdolž distribucijskega sistema. V okolje pridejo še zaradi uporabe v industriji (topila in pri sintezi drugih kemikalij).

Amonij

Amoniak se zelo dobro topi v vodi in pri reakciji z vodo nastane amonijev ion (NH4+), ki ga določimo pri preskušanju vode in ga imenujemo amonij. Amonij v vodi v okolju je posledica komunalnega, kmetijskega in industrijskega onesnaženja. Koncentracije v podzemni in površinski vodi so običajno pod 0,2 mg/l, v anaerobnih pogojih v podzemni vodi so lahko več kot 3 mg/l.

Motnost

Motnost vode je pokazatelj prisotnosti delcev, velikosti od 1 nm do 1 mm. Delce tvorijo anorganske in organske snovi ter mikroorganizmi (glineni delci, mulj, koloidni delci, huminske snovi, alge, plankton, bakterije,…). Posamezne komponente se med seboj lahko povezujejo: npr. glineno-organski del.

Delci lahko predstavljajo neposredno ali posredno nevarnost za zdravje ljudi. Ščitijo patogene mikroorganizme pred učinki dezinfekcije in večajo porabo dezinfekcijskega sredstva. Poleg tega stimulirajo rast bakterij v distribucijskem sistemu, ker se nanje adsorbirajo hranilne snovi. Adsorptivna sposobnost nekaterih delcev lahko prispeva k prisotnosti škodljivih anorganskih in organskih sestavin, npr. pesticidov in mikroelementov v pitni vodi. Uživanje motne vode zato predstavlja ali kaže na možnost večjega tveganja za zdravje.

Več o posameznih parametrih, ki jih redno ali občasno določamo v pitni vodi si lahko preberete na spletni strani NIJZ:  Parametri, ki jih določamo v pitni vodi.

Skip to content